Kocka modrosti

Nebesa in pekel

Popolnoma grozljiva torej ni fizična smrt, ampak tista druga smrt, o kateri govori sveti Janez (Apd, 20,4 in 21,8): večna smrt duše ali pogubljenje. Že sama beseda pogubljenje navda modernega človeka z grozo, da začne hitro pojasnjevati, kako je to izum krutih duhovnikov. Iz tira vrže celo mnogo kristajanov, ko protestirajo, da pekel nedvomno obstaja, a da ne vemo, ali je v njem kakšen človek. Kot bi nam vera ne govorila, da so v njem tudi že angeli… Ta druga smrt je tako strašlijva, da se ob njej fizična smrt zdi bratska. Sveti Frančišek Asiški spomni na to v svoji Sončni pesmi, vendar njeno zadnjo kitico pogosto izpuščajo, da bi pesem prikazali kot neškodljivo, ekoliško literarno iskrico:

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor onim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

Fabrice Hadjadj: Kako uspeti v smrti

Jezus govori:

Vsakič, ko se človek odtrga od Boga in od nadnaravnega sveta, da se posveti svojemu jazu, sam sebi zmanjša veselje.

V tem primeru zamre najprej nadnaravno veselje, tista gotovost in mir, ki nam dajeta moč v življenjskiih težavah; kajti človek se ne počuti sam, četudi je v puščavi, tudi če preživi v opustošeni deželi, ker čuti ob sebi in nad sabo Očetovo ljubezen in prisotnost nestvarnih, vendar njegovim čutilom dojemljivih moči. Blaženi tisti, ki so deležni tega veselja! Ti že posedujejo večno bogastvo.

Človek je postal mrtvec, ker je odsoten duh v telesu; to je tisto počelo, zaradi katerega pravimo, da je človek živ. Ko izdihne dušo, se spremeni v truplo. Resnično, sedanji človek je mrtvec, ki ga drži pokonci in v gibanju samo čar mehanike in hudobca. V resnici je truplo.

A jaz pravim: Glejte, pošljem duha v vas, da boste imeli življenje! Dajte, osvojite nebesa, ki sem jih ustvaril za vas. Zvest sem. Ustvaril sem vas svobodne. In če pomislite, kako je vredno občudovanja božje spoštovanje človeške svobodne volje, morate razumeti, kako bi bila vaša dolžnost, da je ne zlorabljate s tem, da z njo delate zlo, in kako ste dolžni svojega Gospoda spoštovati, mu biti hvaležni in ga ljubiti.

Tistim, ki niso krenili s prave poti, pravim: “Vaše bivališče v nebesih je pripravljeno. Gorim od želje, da bi bili v moji blaženosti.”

Svet pravi: Uživajte, trošite, bodite ošabni, nasilni, brezsrčni, sovražite, da boste zmagali; lažite, da boste triumfirali; posurovite, da boste vladali. Jaz vam pravim: Bodite zmerni, vzdržni; brez sle po mesu, zlatu, moči; bodite odkriti, pošteni, ponižni, ljubeznivi, potrpežljivi, krotki, usmiljeni. Odpuščajte vsakemu, ki vas žali; ljubite tistega, ki vas sovraži; pomagajte tistemu, ki je manj srečen kot vi. Ljubite, ljubite, ljubite.

Resnično vam povem, da niti eno samo dejanje ljubezni, kot je vzdih sočutja, do tistega, ki trpi, ne bo ostalo brez plačila, neskončnega plačila v Nebesih. Velika nagrada vas čaka že na zemlji, imejte dobro voljo ljubiti. Nato lahko Jaz kot Učitelj postavim svojo katedro, da iz majhne duše naredim podnožje, da bi povedal, še enkrat povedal in še enkrat ponovno povedal, besede ljubezni in povabilo k ljubezni, ki odrešuje. Šibkim se bo Kristus približal, da bi jih opogumil, in moja roka jih bo usmerila in spremljala v preizkušnji, kdor me bo ljubil s pravo ljubeznijo. Teh bo tretjina. Ti bodo vredni posedovati Nebeško mesto, Božje kraljestvo.

Koliko skromnih stark, siromašnih otrok, preprostih in neukih ljudi, nepismenih žena, ki jih javnost prav nič ne pozna, je skritih in zajetih v besede: preroki, služabniki, sveti. Ko bi jih predstavili svetu, bi se jim posmehovali. A resnično, resnično vam povem, da je eden od teh ubogih po telesu veliko bolj moj prerok, služabnik in sveti, kakor kateri koli ošaben učenjak, prevzeten nadutež, pa čeprav bi bil to moj služabnik. Ti otroci se ločijo od neumnega in slepega sveta po njihovih krepostih.

Človek, ki je na poti k svoji zadnji uri, mora doseči duhovnost. Bog je duh in Satan je duh. Prvi je duh popolnosti, drugi je duh greha. Množica je po svoji lastni volji, ki jo Bog spoštuje, razdeljena na dvoje in vsak od dveh delov hodi za deležem, ki si ga je izbral. Sinovi Najvišjega in moji bratje se odločajo za to, kar je božjega, in iz ljubezni do Boga poduhovljajo meso. Satanovi sužnji in sinovi zveri pa si izvolijo Luciferjev delež. Z mesenostjo in v sužnosti, ki so jo hoteli sami, ubijajo duha in napravijo iz sebe le sprijeno in nagnusno meso. Prisegam, da vam bosta tista kri in ječanje v vašo večno muko. Jedli boste, bljuvali, bruhali kri, utapljali se boste v njej, v duši vam bo do blaznosti donelo od tistega hropenja in obsedeni boste od milijonov prikazni, ki jih boste gledali v videnjih in bodo vpili v vas o milijonih vaših hudodelstev in vas preklinjali. To boste doživeli tam, kjer vas čaka vaš oče, kralj laži in krutosti – Satan.

Maria Valtorta, Evangelij, kakršen mi je bil razkrit, 1943

 

 

Slikar: Carlo Peritti
Glasba: Bless the Lord My Soul, violina Melinda Dumitrescu

Dragi moj otrok ustvaril sem te po svoji podobi. Ozri se v moje oči in videl boš, kako te prosim, da me ljubi, ker te jaz neizmerno ljubim in prosim, da prideš k meni po modrost, ljubezen in tolažbo. Tako te ljubim, dragi moj otrok, da bi šel zate ponovno trpet na križ, da te rešim v moje čudovito kraljestvo.

Neprecenljivo

Ni je večje ljubezni

Bog Oče govori Sveti Brigiti Švedski:

Pritožujem se nad dejstvom, da je tako malo tistih, ki se spomnijo, da so mesta, odkoder so odpadli hudobni angeli, prazna, ter da je tako malo tistih, ki jim je mar za padec duš in večno pogubljenje.

Križajo mojega sina, ko imajo pravico za krivico in rečejo: “Greh za Boga ni tako težak in odvraten, kot se govori, Bog v večnosti ne kaznuje nikogar, samo grozi nam, da bi nas prestrašil. Kajti, zakaj je odrešil človeka, če hoče, da se pogubi?” Ne upoštevajo pa, da je dovolj že najmanjši greh, v katerem ima človek veselje, in sledila bo večna kazen, ter da Bog ne pusti niti najmanjšega greha nekaznovanega, tako kot ne ostane brez plačila niti najmanjše dobro delo. Njihova kazen bo večna, ker nenehno želijo grešiti, in moj Sin, ki vidi v srce, to šteje za dejanje.

In potem žalijo Boga s tem, ko govorijo: “Če vsaj ob koncu enkrat rečemo: ‘Usmili se me, o Bog’, je Božje usmiljenje tako veliko, da nam bo odpušečeno.” Toda to ni krepost, če želiš grešiti in se ne poboljšati.

Potem križajo mojega sina, ko niti enkrat ne pomislijo na njegovo prebridko trpljenje ali se mu niti enkrat ne zahvalijo iz globine srca z besedami: “Oh, kako bridko je bilo tvoje trpljenje, Bog, hvala ti za tvojo smrt;” Tega ni nikoli slišati iz njihovih ust. Kronajo ga s krono porogljivosti, ko se norčujejo iz njegovih služabnikov in menijo, da mu je nesmiselno služiti.

Da, vsi kličejo:”Ne skrbi me, kaj bo potem.” Vedo, da so umrljivi in jih lahko nepričakovano doleti smrt, a jim ni mar za to. Zato kakor čmrlji letajo, kamor želijo in se ponašajo v svoji prevzetnosti, ko se vdajajo pohoti in požrešnosti. Zbirajo sladkosti zgolj zase, ne pa za dobro duše, ne za večnost.

Sveta Brigita Švedska: Nebeška razodetja

Zahvali se 

Ni je večje ljubezni

Fatimska sporočila o videnju pekla:

Odkar je videla pekel, ga Jacinta nikoli ni pozabila. Dobršen del molitev in žrtev daruje za rešenje grešnikov. Ti jo neprestano skrbe. Večkrat se globoko zamisli. “Na kaj spet misliš?” jo vpraša Lucija. “Na pekel in na uboge grešnike, ” je skoro stalen odgovor.

Celo pobožni ljudje ne marajo govoriti otrokom o peklu, da jih ne bi prestrašili,” pravi s. Lucija. “Bog se pa ni pomišljal celo pokazati pekel trem otrokom, katerih najmlajši je imel komaj šest let in se je pri tem tako prestrašil, da je od tega skoraj umrl.”

To je najhujše: živimo v dobi, ko ne kopičimo samo greh na greh, ampak smo v njem že toliko otopeli, da se ga sploh ne zavedamo več…

Jacinta, ki nikoli ni vedela kaj je greh, je zdihovala: “Pekel, pekel! Kako se mi smilijo duše, ki padajo v pekel in neprestano žive v ognju!”

Včasih se je nenadno oklenila Lucije: “Jaz pojdem v nebesa, ti boš pa še ostala. Če ti Mati božja dovoli, povej vsem, kako strašen je pekel! Da ne bodo več delali greha in padali v pogubljenje.”

Jacinta neprestano govori o Marijinem brezmadežnem srcu kot sidru rešenja pred pogubljenjem.

Marija pastirčkom Jacinti, Luciji in Frančku za trenutek dovoli pogledati v kraj pogubljenja, ki ga opišejo takole: “V ognjenem morju smo videli hudobce in pogubljene duše v človeških podobah, pa vse ožgane, kako jih plameni dvigajo kakor iskre ali dim ob požaru, da jih potem spet požirajo in goltajo kot ogorke in padajo nazaj v ogenj. To se je godilo med strašnim njihovim rjovenjem in kriki bolesti in obupa, da nam je šel strah in groza do mozga.

Hudobci so se razločevali od duš po svojih grdih in ostudnih oblikah strašnih nam neznanih zveri, črnih kot oglje. Prikazen je trajala le kratek trenutek in zahvaliti se moramo samo Materi božji, ki nam je malo prej obljubila Nebesa, da nismo pomrli od groze in preplaha.”

Iz Jacintinih ust vemo tudi, kateri grehi najbolj žalijo Boga: to so grehi nečistosti, grehi nesramnosti in razbrzdanosti v besedi in obnašanju, grehi z nedostojno modo, grehi nevere in verske mlačnosti, grehi družbene krivičnosti, grehi prekomernega razkošja nekaterih, grehi obrekovanja in sovraštva, grehi brezbrižnosti in sramotenja presvetega Rešnjega Telesa, grehi bogokletstva in preklinjevanja, grehi bogoskrunstva s tiskom in grehi zanemarjanja in sramotenja prečistega Srca Marijinega.

Srečko Zamjen: Fatima 1944

Že Sveto pismo zelo odločno prepoveduje in opominja izročanje hudobnemu duhu z vedeževanjem, horoskopi, čaranjem, saj v tem vidi zanikanja Boga, saj pravi: “Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi vedeževal, čaral, ali izgovarjal uroke, ali klical duhove umrlih. Kajti Gospodu je gnusoba, kdorkoli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal” (5 Mz, 18, 10-12).

Starši so posebno povezani z otroki in imajo nad njimi avtoriteto, ki presega vplive drugih ljudi. Najpogostejši in najhujši primeri trpljenja so povezani s starši in starimi starši, ki so prekleli svoje otroke ali vnuke.

  • Svetniki o peklu (ANG) Več>> in o nebesih (ANG) Več>>
  • Pričevanje (SRB) Več>>
  • Pričevanje (ENG, SLO podnapisi) Več>>
  • Pričevanje (CRO) Več>>
  • Pričevanje (CRO) Več>>
  • Pripevanje (ENG, CRO podnapisi) Več>>
  • Faustina Kowalska: Sporočilo svetu (ANG) Več>>
  • Marijina sporočila svetu (ANG) Več>>
  • Skrivnosti Več>>
  • Dekle, ki slika nebesa Več>>

Edino pravilo, ki si ga moramo zapomniti, je pravzaprav to, da na koncu pristanemo tam, kamor sodimo, vodi pa nas količina ljubezni, ki jo premoremo, saj je ljubezen nebeško bistvo.

To vodilo bi bilo smotrno upoštevati tudi v naših življenjih – da se zares ljubimo kot božanska, večna, duhovna bitja, kar tudi smo, ter delimo to ljubezen z našimi sobitji in z vsem stvarjenjem. S tem, ko smo posredniki med stvarjenjem in brezpogojno ljubeznijo Stvaritelja, s tem, ko izkažemo sočutje in odpuščanje v vse kotičke materialne ravni, prenesemo neskončno količino zdravilne energije.

To, kar potrebujemo na zemlji, je odkritost.

Dr. Eben Aleksander, Oris večnosti

Bil sem državljan vesolja, opotekajoč se po njegovih brezmejnih in zapletenih prostranstvih, ki mu je vladala le lju­bezen.

Dr. Eben Alexander, Pogled v večnost

Darinka Vehovar, Tamara Korošec (2017) Nebesa in pekel.